2. kolesarski krog po šentviški fari

Zadnjo nedeljo v maju smo se na pobudo Marka in na vabilo Kulturno športnega društva Dob, s kolesi vozili po poti «od Petra do Pavla«, kot smo jo poimenovali. Kolesarili smo po šentviški župniji, od podružnice do podružnice in tako obiskali vseh 12 podružničnih in seveda župnijsko cerkev. Nedeljsko jutro sicer ni bilo najbolj obetavno za kolesarjenje, saj se je kmalu po sončnem vzhodu kar precej ulilo. Jasnine pa od nikoder, kaj šele, da bi posijalo sonce, ki bi posušilo mokro cesto. Kljub vsemu se nas je zbralo ducat kolesarjev in v hladnem dopoldnevu začeli popotovanje iz Doba od sv. Petra in končali v Šentpavlu pri sv. Pavlu. Ogrel nas je šele prvi resni vzpon, sonce je se le počasi začelo kazati in v zadnji etapi kolesarjenja smo že iskali hladno senco. Iz Doba smo se povzpeli k Antonu na Rdeči Kal, od tam smo se spustili k Andreju v Hrastov Dol, pot smo nadaljevali do Marije Snežne v Velikih Pecah, še prej pa smo obiskali Lamberta v Malih Pecah. V rosi nas je pričakal sv. Rok, pri sv. Vidu, našem farnem zavetniku, pa smo bili postreženi s kavico, saj je bil ravno dan odprtih vrat v novem župnijskem domu. Sledila je prava gorska etapa na  Gradišče, kjer nas je prijazno sprejel Maks in nam odprl cerkev sv. Nikolaja. Miklavža smo zapustili in do Ane v Češnjicah nas je vodila lepa panoramska pot in spet je sledil spust do Janeza v Bukovici. Nadaljevali smo še do drugega Andreja v Sobračah, tik pod njim pa smo bili deležni sladkega okrepčila prijazne gostiteljice iz lokalnega gostišča. Pred nami je bil še zadnji del poti mimo Pungerta, kjer v cerkvici domuje Lenart in nato še do Pavla. Sonce je že zasijalo v vsej svoji mogočnosti, tako da nam je bilo tudi že pošteno vroče.Pri sv. Pavlu smo zaključili kolesarski ogled cerkvic naše šentviške župnije in pred nami je bil le še družabni del poti, ki smo ga zaključili pri Heleni na Kegeljčku.

MOPZ v FRANKFURTU

Priprave so stekle in prišel je dan, ko smo se večernih urah z avtobusom odpravili na dolgo pot proti Frankfurtu. Pot je bila zabavna in noč je kar prehitro minila. Jutro v samem Franfurtu je bilo bolj kot ne hladno, ampak nič ne de, dolenjci smo ga kaj hitro ogreli. Naš gostitelj Martin Retelj nas je odpeljal na ogled letališča in samega mestnega jedra. Obiskali smo tudi nekaj cerkva, v katerih smo preizkušali svoje glasove in zapeli nekaj pesmi. Zatem smo odšli do hotela ob reki Majni, kjer smo se namestili. V popoldanskih urah smo imeli možnost preizkusiti akustiko v cerkvi Marijinega srca (Herz Marien), kjer smo naslednji dan peli pri slovenski maši. V nedeljo smo se sprehodili ob obrežju reke in si ogledali še en del mesta, potem pa je prišel čas kosila v grški restavraciji. Sledila je slovenska maša in po maši še proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. Nato je sledila pogostitev in prijetno druženje z našimi izseljenci. Naši fantje so raztegnili meh in harmonika je pripomogla k še lepšemu vzdušju. Bilo je res živahno in nepozabno. Srečali in spoznali smo kar nekaj ljudi iz naših koncev. Čas je hitro tekel in treba je bilo počasi spakirati kovčke in se podati na pot proti domu. Kljub slabi vremenski napovedi smo po desetih urah vožnje le prispeli domov polni lepih spominov.

]

Žegnanje 2014

Kako hitro čas beži. Tega se vsi zavedamo. Ampak ne moremo verjeti da mineva že tretje leto našega prvega nastopa. Seveda smo prvič, tako kot se spodobi, peli v naši podružniški cerkvi Svetega Petra in Pavla V Dobu pri Šentvidu.

Žegnanje je zmeraj poseben praznik. Posebej v Dobu. K sveti maši pride zelo veliko ljudi. Ja ni junaka iz okoliških vasi, ki ne bi prišel.

Že pred začetkom svete maše je v zraku čutiti prijateljstvo, medsebojno povezanost in vidi se, da krajni veliko naredijo za svoj kraj. Med sveto mašo smo ljudi poizkušali razveseliti z našim petjem. Da pa je v Dobu vsako leto nekaj posebnega priča tudi dejstvo, da je prav letos naš župnik Jože Grebenc praznoval 40 let svojega duhovnega delovanja. Ampak seveda, mi iz Doba smo nekaj posebnega. Ne le, da smo je župnik praznoval, smo v Dobi dobili tudi nov harmonij. Zasluge za le tega gredo članom in članicam kulturnega društva, posebej pevcem.

Da bi pevci lahko normalno delovali in ustvarjali smo kupili nov harmonij, ki bo služil vsem ljudem ljubiteljskega petja. Nov harmonij pa bo tudi vsako leto pridno razveseljeval vse ljudi, ki bodo prišli v cerkev.

Po sveti maši pa je sledilo malo pogostit. Skoraj vse ženske doma žrtvujejo nekaj peciva za žegnanje. Tako se je vsak lahko malo posladkal, manjkalo pa ni niti klobas in kruha. Vsak je lahko še nekaj spil, poklepetal s prijatelji in prijateljicam, med tem času pa še prisluhnil pevcem, ki že tradicionalno prepevajo pod ˇMežnarjevo hruškoˇ.

Soseskina butara za cvetno nedeljo

V soseski Dob smo tudi letos izdelali veliko soseskino butaro, v velikosti skoraj 5 m. Namen izdelane butare je, da jo na cvetno nedeljo odpeljemo k blagoslovu in potem ostane v župnijski cerkvi za okras.

Butaro smo letos izdelovali v Bogi vasi pri Bakalovih, kot zanimivost pa lahko dodamo, da je tudi bršlin dozorel na domačem vrtu v Bogi vasi. Butaro smo pričeli delati v soboto, proti večeru. Zbrala se nas je kar številna ekipa. K običajnim sestavinam, ki sodijo k butari, pa smo letos prvič dodali rdeče nageljne iz krep papirja, ki so jih izdelale članice Kulturno športnega društva Dob.

Druženje je popestril tudi harmonikar in ob zvokih domače glasbe je delo potekalo še toliko lažje.

Seveda pa so pod prsti spretnih rok, nastajale tudi manjše butarice, ki smo jih v nedeljo zveseljem odnesli k blagoslovu.