Kot že nekaj let zapored smo se tudi letos v okviru KULTURNO ŠPORTNEGA DRUŠTVA DOB odpravili na ogled poletov v Planico. Naši člani in seveda tudi drugi so se nam z veseljem pridružili. Zjutraj je bilo potrebno kar zgodaj vstati, saj je bil odhod že ob 3.30 uri. Hitro smo se zbrali in šofer Zvone je dodal plin ter potovanje se je pričelo. Seveda ne brez jutranje kavice in nekaj za razkužilo v mejah normale.
Kot bi mignil smo se že bližali cilju. Vendar v sami Planici nismo bili prvi, čeprav je bila res še zgodnja ura, tam nekje okrog 5,30. Vesele in razigrane potnike smo pogostili z skromnim zajtrkom in se mimo grede zmenili, da gremo na sprehod do Tamarja. Res dobra odločitev. Sam Tamar nas je pričakal v jutranjem prebujanju z že z soncem obsijanimi vrhovi. V koči smo se malo okrepčali in se napotili do izvira reke Naniže. Vzpon za nas, ko nismo ne vem kakšni planinci je bil kar zahteven. Malo snega je še bilo in si se ponekod vdrl do kolena. Vendar smo bili vztrajni in prišli do samega izvira kaj kmalu. Od tu je pogled na dolino Tamarja res enkraten. Čas je tekel in treba je bilo na samo prizorišče v Planico. Tekma se je začela. Krasno in nepozabno. Imeli smo res vse, lepo vreme, naši fantje letalci so se odrezali na polno saj smo Slovenci ekipno dobili zlato medaljo. Družba je bila enkratna. Malo smole smo imeli, ker je pihal dokaj močan veter in se druga serija skokov ni zgodila. Pač proti naravi se ne da kaj dosti storiti. Planica tako močno obiskana kot letos že kar nekaj časa ni bila. Sledil je še žur. Pečenje na žaru, okusni zrezki in še bolj okusni čevapčiči, da o ražnjičih sploh ne govorimo. Za vse to je bil zaslužen naš član Jože. Ugotovili, smo, da je kar uporaben in ga bomo še vzeli s seboj. Na vse te dobrote je bilo treba še nazdraviti. Ni bilo težav, da bi se kakšen branil, pa vendar po zdravi pameti. Vse v dovoljenih količinah. Verjemite ali ne naš član Marko je popoldne odpeljal še drugo skupino do Tamarja. Po kakšnih dveh urah so se vrnili in počasi je bilo treba razmišljati o odhodu proti domu. Zopet veselica na poti domov. Malo se je pelo, oglasila se je kitara. Samo ena stvar je manjkala in to je harmonika. Naš član Jožko pa ravno ta dan ni mogel z nami in močno upamo, da naslednje leto ne bo manjkal. Vsaj tako je obljubil. Pot proti domu je minila kot bi mignil. Če strnemo misli je bil dogodek enkraten in neponovljiv. Res drži rek PLANICA JE KRALJICA.