vrh

PRIJETNO »DOBUSKO« PO VELIKI PLANINI

Mitja Fortuna

Na lep sončen nedeljski dan, 11.9. 2016, smo se skupina 41 nadobudnih kulturnikov in športnikov, članov Kulturno-športnega društva Dob, odpravili na izlet na Gorenjsko; natančneje na »veseli špancir« po Veliki planini.

Zbrali smo se pred gasilskim domom v Dobu in se z avtobusom, pod vodstvom prijaznega in zabavnega šoferja, odpravili najprej v smeri proti Ljubljani, kasneje pa se držali smeri Kamnik. Preden smo prispeli na cilj, smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer nas je predsednik KŠD Dob presenetil s slastnimi, še nekoliko toplimi rogljički z marmelado in poleg smo seveda popili kavico. Tako smo se okrepčali, dokončno prebudili in že smo bili v nizkem startu, pripravljeni na odkrivanje lepot Velike planine. Le-ta je največja visokogorska pašna planota na Slovenskem, ter zakrasela visokogorska planota v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se nahaja severovzhodno od Kamnika. Naš spretni šofer avtobusa nas je zapeljal kar visoko po makedamski poti, do parkirišča, kjer nam je ostala slaba ura hoje navkreber. Pred nami so se odprle prečudovite zelenkaste pašne površine s tipičnimi pastirskimi kočami, v ozadju pa smo zagledali visoko dvigajoče se Kamniško-Savinjske Alpe. Ob hladnem, svežem vetriču, ima človek občutek, da se je tu čas ustavil. To je res balzam za dušo, kar smo se strinjali vsi člani. Zbrali smo se pri Kapeli Marije Snežne, ki je za nas predstavljala izhodišče raziskovanja te prečudovite planote. Člani smo imeli tu prosto pot; večinoma smo se po skupinicah odpravili na pot. Veliko se nas je odpravilo na najvišji vrh Gradišče (1666 nadmorske višine). Od tam se je odprl pogled na Kamniško-Savinjsko dolino (naselja: Kamnik, Domžale) vse do Ljubljanske kotline v ozadju, ob pogledu proti severu pa Kamniško-Savinjske Alpe, z najvišjim vrhom Grintovcem. Vsi smo bili zagnani za hojo in »židane« volje. Seveda nas je pot zanesla do Domžanskega doma na Mali planini, kjer smo se okrepčali in poveselili. Dobre volje v našem društvu nikoli ne primanjkuje. Že je bil čas, da se vrnemo nazaj proti avtobusu. Pot nas je naprej vodila do soteske Predaselj, ki jo je ustvarila reka Kamniška Bistrica, katera izvira nekoliko severneje od naše druge točke. Ko smo prišli do dna soteske, smo se osvežili le z nekoliko stopinj hladno vodo. Spodaj je bilo prijetno sveže, voda je bila kristalno čista. Ker nam je ostalo še nekaj časa, smo se peš odpravili do Malega izvira. Res je lepo odkrivati skrite kotičke naše prečudovite Slovenije! Navdušeni od naravnih lepot in zaradi hoje, že z nekoliko praznimi želodčki, smo se odpeljali do gostišča v Stahovici, kjer smo se zelo dobro najedli in družili.
Dan smo zaključili z vožnjo proti Dolenjski, vsi pa smo se strinjali, da smo skupaj preživeli prečudovit dan in da bo podobnih dogodkov, izletov zaradi velikega interesa, v prihodnje v KŠD Dob potrebno organizirati še več.

Katja Klemenčič, 12.9. 2016
PRILOGE:

Slika 1:

vp_1Pogled na prelepo Veliko planino, Katja Klemenčič

Slika 2: vp_2V ozadju dvigajoče se Kamniško-Savinjske Alpe, Katja Klemenčič

Slika 3:

vp_3

Soteska Predaselj, Katja Klemenčič

Pohod na Vrh

Mitja Fortuna

V nedeljo 14. februarja smo imeli v organizaciji KŠD Dob in KS Dob že peti pohod na Vrh. Pohoda se nas je zaradi slabe vremenske napovedi udeležilo “le” 45 pohodnikov. Veliko nas je bilo izkušenih pohodnikov iz PD Polž in Gorniškega kluba Limberk, zato smo hodili z hitrejšim tempom.
Po startu pred gasilskim domom v Dobu, smo pohodniki najprej obkrožili Dob. Od Podboršta naprej pa smo hodili po že uglajeni stezi na Vrh. Na Vrhu so nas člani kulturno športnega društva Dob postregli s čajem, kuhančkom, ocvirkovko… Najbolj pa so mi ostali v spominu Valentinovi krofi – unikatna sladica članic Kulturno športnega društva Dob. Sicer pa imamo na Vrhu vpisno knjigo. ​Lani je bilo vpisanih 2419 pohodnikov. Najbolj prizadevna pohodnica je bila lani na Vrhu 263 krat. Za svoj trud je dobila tudi lesen pokal, imenovan vrhuška grča. Že na Vrhu smo začutili prve kapljice dežja, zato smo se kar odpravili v dolino. Ko smo prišli do kraške uvale Hrastovega dola, je že kar lepo deževalo.
V nekdanji osnovni šoli v Hrastovem Dolu, smo se nato malo odpočili. Tam smo si ogledali tudi razstavo “Tako smo živeli”, ki prikazuje življenje v Šentviški fari leta 1950. Gospod mag. Dušan Štepec nam je tudi zelo lepo predstavil življenje, ki se ga moja generacija ne spomni.
Po končani predstavitvi in čajčku, smo zaradi dežja malo skrajšali pot. Mimo Rdečega Kala smo korakali kar po cesti in predčasno prišli na cilj v Dob. Tam nas je v garaži Gasilskega društva Dob čakal pasulj iz kotla. Člana Kulturno športnega društva Jožeta, moram res posebno pohvaliti. Skuhal je res odličen pasulj – za prste oblizat.

​Marko Zorec